O projektu
 Partnerji
 Kaj je Interreg?
 Dvoživke
 Opis problematike
 Načrtovane aktivnosti
 Netopirji
 Opis problematike
 Načrtovane aktivnosti
 Rezultati
 Aktivnosti
 Vzemi
 Kako pomagam?
 Arhiv novic

© CKFF, 2005-2007

Opis problematike > dvoživke

V večini primerov se izginjanje dvoživk odraža kot neposredna posledica človekovega delovanja na določenem območju, a žal do zmanjševanja ali celo izginotja populacij dvoživk prihaja tudi na območjih, kjer ni bilo prisotne nobene večje človeške aktivnosti. Po teh alarmantnih vesteh je danes eden izmed ključnih problemov ugotoviti globalne vzroke takim dogodkom. Znanstveniki predvidevajo, da so le-ti naslednji:
  • izguba in fragmentacija habitatov;
  • intenzifikacija kmetijskih dejavnosti;
  • melioracije in regulacije voda;
  • ceste in promet;
  • povečanje ultravijoličnega (UV) sevanja;
  • onesnaževanje voda (pesticidi, umetna gnojila, kisli dež);
  • vnos tujerodnih konkurenčnih vrst in plenilcev;
  • patogeni organizmi in paraziti.
Zavzemanje biologov za ohranitev vrst je usmerjeno predvsem v vzdrževanje raznovrstnosti živega sveta (biodiverzitete oz. biotske pestrosti). Poleg tega pa so dvoživke tudi pomembni "bioindikatorji" (biopokazatelji) stanja okolja, saj populacije zelo hitro reagirajo na različne spremembe v okolju. Tako habitati, kjer je prisotnih veliko vrst in osebkov dvoživk, predstavljajo zdravo in uravnoteženo okolje. Če dvoživke nenadoma izginejo oz. se njihovo število opazno zmanjšuje, je to opozorilni znak, da se življenjske razmere slabšajo, čeprav v okolju samem tega še ni opaziti. Takrat je mogoče še čas, da raziščemo vzroke sprememb in primerno ukrepamo.

Ogroženost dvoživk v Sloveniji

Z vsemi temi problemi se srečujemo tudi v Sloveniji. Prav vse v Sloveniji živeče dvoživke so uvrščene na Rdeči seznam dvoživk (Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam, Ur. l. RS 82/2002) in zavarovane z Uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Ur. l. RS 46/2004; 109/2004).

Vzroki za izginjanje in fragmentacijo habitatov dvoživk so predvsem naslednji:

  • nenadzorovana urbanizacija, predvsem razpršena poselitev;
  • spremembe v kmetijstvu (uvajanje novih tehnologij, intenzifikacija proizvodnje, vnos pesticidov in gnojil v tla in podtalnico, melioracije, komasacije in podobni posegi);
  • razvoj infrastrukture (ceste, železnice, daljnovodi) in promet;
  • regulacije vodotokov in protipoplavne ureditve njihovih poplavnih območij, čiščenje in izsekavanje vegetacije na bregovih in v varovalnem pasu vodotokov;
  • sprememba rabe oz. "sanacije" ter ureditve naravovarstveno pomembnejših gramoznic in glinokopov, posebno v SV Sloveniji (intenzivno ribogojstvo, športno ribištvo, rekreacija);
  • zasipavanje in izsuševanje mokrišč oz. t.i. "ničvrednih območij" (sprememba namembnosti zemljišč za ekonomski razvoj in kmetijstvo, v zadnjem času je npr. veliko načrtov za golf igrišča);
  • nevzdrževanje, zaraščanje in uničevanje mlak in kalov, predvsem na kraških območjih, zaradi prenehanja njihove tradicionalne rabe;
  • odstranjevanje mejic in drugih podobnih struktur v krajini, ki delujejo kot selitveni koridorji;
  • uvajanje ali spontano naseljevanje tujerodnih in invazivnih živalskih in rastlinskih vrst; naseljevanje rib v stoječe vode (predvsem kale in mlake, gramoznice ter visokogorska jezera) ter v potoke v izvirnih območjih v t.i. pasu brez rib (z zajezitvami potokov v izvirnih območjih je omogočena načrtna ali spontana naselitev rib);
  • onesnaženje voda.
To so le v grobem predstavljeni glavni vzroki uničevanja in izginjanja habitatov dvoživk, ki pa so medsebojno povezani na več ravneh. Pomemben faktor ogrožanja dvoživk so tudi ceste in promet na njih. Ob selitvah morajo dvoživke mnogokrat prečkati ceste, kjer prihaja do pravih cestnih pomorov; take "črne točke" so lahko usodne za celotne populacije. Da bi jih rešili, marsikje po svetu (tudi pri nas) potekajo akcije prenašanja žab preko cest. Vendar to ni trajna rešitev, saj je zelo težko vsako leto sproti najti dovolj prostovoljcev, ki bi ponoči in v dežju reševali živali. Zato je na kritičnih odsekih primernejša rešitev izgradnja trajnih podhodov in postavitev varovalnih ograj. Kljub zakonskem varovanju dvoživk na nekaterih območjih Slovenije še vedno prihaja do množičnega lova žab za prehrano. Konkretnih podatkov o vplivu lova pri nas sicer ni na razpolago, vendar je lahko odlov velikega deleža razmnoževanja sposobnih osebkov v neki populaciji v daljšem obdobju usoden za njeno preživetje. O nezakonitem trgovanju z dvoživkami ravno tako ni veliko informacij, domnevno pa je od vseh vrst najbolj na udaru močeril, ki je naša najbolj znamenita dvoživka.

Ali lahko pomagam?

Center za kartografijo favne in flore in Societas herpetologica slovenica - društvo za preučevanje dvoživk in plazilcev se v Sloveniji že skoraj desetletje aktivno ukvarjata z varstvom dvoživk na celotnem območju države, ter sta doslej izpeljala več odmevnih slovenskih in mednarodnih projektov. Velik poudarek je bil namenjen predvsem izobraževanju in dvigu okoljske zavesti, hkrati pa izvajanju konkretnih varstvenih ukrepov.

Veseli bomo vsakršne pobude za ohranitev, izboljšanje ali ustvarjanje novih življenjskih prostorov za dvoživke (mrestišč - mlak) kot tudi varovanja dvoživk pri prečkanju cest. Vendar je tako pri pripravi dobre mlake kot pri uspešni postavitvi varovalne ograje ob cesti nujno sodelovanje strokovnjaka za dvoživke, ki bo s svojimi izkušnjami in znanjem primerno prispeval k uspešni uresničitvi zastavljenega cilja - k varovanju dvoživk. Pokličite nas!

Vsebina spletne strani je bila izdelana v okviru projekta "Varstvo dvoživk in netopirjev v regiji Alpe-Jadran". Zanjo odgovarja Center za kartografijo favne in flore in v nobenem primeru ne odraža stališč Evropske unije.

Projekt delno financira Evropska unija (Evropski sklad za regionalni razvoj) v okviru programa pobude Skupnosti INTERREG IIIA Slovenija-Avstrija 2000-2006.


Služba Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko