Prekomejni partner: Arge Naturshutz
Ta dokument je bil pripravljen ob finančni pomoči Evropske unije. Za vsebino tega dokumenta je izključno odgovoren Center za kartografijo favne in flore in zanj v nobenem primeru ne velja, da odraža stališče Evropske unije.
Projekt delno financira Evropska unija.
![]() |
![]() |
![]() |
Na 55,92 km2 velikem območju Natura 2000 »Haloze – vinorodne« smo evidentirali 120 različnih habitatnih tipov. Evidentirali smo kvalifikacijski negozdni habitatni tip 6210(*) Polnaravna suha travišča in grmiščne faze na karbonatnih tleh (Festuco-Brometalia) (*pomembna rastišča kukavičevk), ki pokriva 9,19 km2 površine, od tega je 2,26 km2 (24,60 %) v stanju manj ugodne ohranjenosti. Za negozdni kvalifikacijski habitatni tip 6210(*) smo opredelili notranjo cono, ki zavzema vse skartirane površine habitatnega tipa in predstavlja tudi večji del celotnega Natura 2000 območja »Haloze – vinorodne«. Med kvalifikacijske habitatne tipe za Natura 2000 območje »Haloze – vinorodne« predlagamo uvrstitev habitatnega tipa 6510 Nižinski ekstenzivno gojeni travniki.
Na 92 lokalitetah smo skupaj popisali 435 primerkov jadranske smrdljive kukavice. Kvalifikacijska vrsta se je pojavljala na 20 različnih habitatnih tipih, od katerih je večina pripadala zmerno suhim traviščem s kodo 6210(*), ki so tudi kvalifikacijski habitatni tip za isto Natura 2000 območje. Vrsto najdemo večinoma na prisojnih legah. V predlog notranje conacije je zajeto celotno pSCI območje »Haloze – vinorodne«. Podani so bili predlogi za monitoring jadranske smrdljive kukavice. Rezultati projektne naloge so skupaj z rezultati še dveh sorodnih projektnih nalog predstavljeni tudi v informativni zloženki.
Opravili smo 130 transektnih popisov Lorkovičevega rjavčka v skupni dolžini 17 km. Metulja smo zabeležili na 60 transektih. Lorkovičevega rjavčka smo znotraj posebnega varstvenega (Natura 2000) območja SI3000285 Karavanke ugotovili na proti jugu in jugozahodu eksponiranih travnatih pobočjih večine gorskih vrhov, ki dosegajo nad 1.400 m nadmorske višine. To so gore Dovška Baba, Klek, Golica, Belščica, Stol, Srednji vrh, Vrtača in Begunjščica. Lorkovičevega rjavčka smo našli predvsem na pobočjih z naklonom 20–50 kotnih stopinj. Gostote osebkov so dosegale do 11 metuljev na 100 metrski odsek transekta. Na območju strokovnega predloga (Čelik in sod. 2004) smo skartirali 56 habitatnih tipov oz. njihovih kombinacij. Transektni popisi so bili opravljeni na površinah s 34 habitatnimi tipi oz. njihovimi kombinacijami. Lorkovičev rjavček se najpogosteje pojavlja na površinah z različnimi tipi alpinskih in subalpinskih travišč na karbonatnih tleh (6170). Na območju Karavank so vsa travišča nad 1.400 m nadmorske višine potencialni habitat Lorkovičevega rjavčka. Rezultati te raziskave in dosedanji podatki kažejo na številčno močne populacije Lorkovičevega rjavčka na Dovški babi, Golici, Stolu, Begunjščici in Vrtači. Na Struški, ki tudi ni bila predmet strokovnega predloga (Čelik in sod. 2004), vrste nismo potrdili, podatki iz sosednje Avstrije (Rakosy & Jutzeler 2005) pa potrjujejo prisotnost Lorkovičevega rjavčka tudi tam, zato menimo, da je glavni razlog za odsotnost vrste na naši strani prepašenost in hkrati zaraščanje primernih habitatov z rušjem. Zaradi navedenega ocenjuemo Struško (Belsko planino) kot območje s poslabšanim habitatom vrste in jo kot tako predlagamo za vključitev v predlog osrednje cone. Glede na potencialno in dejansko razširjenost Lorkovičevega rjavčka predlagamo oblikovanje nekoliko drugačnega varstvenega območja od sedanjega.
V okviru pričujočega projekta smo opravili ekološko študijo rogača (Lucanus cervus) na Goričkem s sledečimi cilji: (1) razširjenost na Goričkem, (2) študija velikosti lokalnih subpopulacij na podlagi relativnih gostot, (3) groba ocena velikosti populacije odraslih hroščev na Goričkem, (4) analiza različnih metodoloških pristopov za ugotavljanje populacijskih gostot na podlagi vzporednih vzorčenj, (5) conacija območja Goričkega glede na ugotovljena populacijska jedra in (6) dopolnila dosedanjih strokovnih izhodišč, ki za območje pSCI Goričko navajajo zgolj rogača. Pri terenskem delu smo uporabili tri metodološke pristope: (a) naključne najdbe (nesistematično zbiranje podatkov na terenu za ugotavljanje vzorca razširjenosti rogača in ostalih varstveno pomembnih vrst hroščev na območju), (b) pasti (sistematično vzorčenje z dvema tipoma pasti: talne ali Barberjeve pasti in drevesne pasti; na 167 enakomerno izbranih lokalitetah smo vzorčili s 1.552 talnimi in 274 drevesnimi pastmi. S tem naborom pasti smo vzorčili v 19.493 lovnih nočeh, pri čemer smo s skupno uspešnostjo vzorčenja 7,5 rogača / 100 pasti ujeli 105 primerkov (85 samcev – 81 %, 20 samic – 19 %) in (c) večerni transektni popis hroščev (na 29 lokacijah smo opravili transektne popise v skupni izmeri 12,7 km v 17,1 večernih urah. Na transektnih popisih smo našli 79 rogačev (59 samcev – 75 %, 20 samic – 25 %). V grobem smo iz ocene populacijske gostote rogača na Goričkem ocenili, da je bilo na celotnem pSCI območju julija 2006 aktivnih od 30.000 do 100.000 odraslih hroščev rogača. Rogač na Goričkem izbira oziroma dosega višje gostote na nekoliko privzdignjenih območjih na terciarni sedimentni geološki podlagi v gozdnih sestojih, kjer prevladujejo hrast (Quercus sp.), bukev (Fagus sylvatica), pravi kostanj (Castanea sativa) in rdeči bor (Pinus sylvestris), izogiba pa se sestojev s črno jelšo (Alnus glutinosa) in robinijo (Robinia pseudacacia). V nalogi smo predstavili rastersko conacijo Goričkega glede na relativne gostote rogača, ki nam prikazuje grobo sliko zgostitev v rogačevi populaciji na Goričkem in omogoča izdelavo varstvenih smernic za širše območje. Podrobnejše conacije območja ni bilo mogoče izvesti, ker obstoječe kartografske podlage, zlasti podlage gozdnih habitatnih tipov, niso dovolj natančne oziroma ustrezne. Za podrobnejše coniranje območja glede na tipično gozdne varstveno pomembne vrste, kot je denimo rogač, bi bilo potrebno naknadno izvesti natančno kartiranje gozdnih habitatnih tipov, pri čemer bi bilo zelo koristno zbrati tudi podatke o starosti sestojev, razvojni fazi sestojev, lesni zalogi in odmrli lesni masi v posameznih gozdnih otokih. Rogač je splošno razširjena in pogosta vrsta na Goričkem, zato predlagamo, da se "notranje območje (cona)" po 9. členu Uredbe o posebnih varstvenih območjih (Ur.l. RS 49/04) ne določi. To pomeni, da se izvaja 8. člen Uredbe na celotnem območju Natura 2000 Goričko. Zato je potrebno preveriti prisotnost vrste na vseh mestih predvidenih posegov. V pričujoči raziskavi smo potrdili prisotnost še dveh dodatnih varstveno pomembnih vrst na Goričkem, močvirskega krešiča (Carabus variolosus) in puščavnika (Osmoderma eremita). Za obe vrsti bi bilo v nadaljnjih študijah potrebno preveriti, če populacije na Goričkem ustrezajo kriterijem kvalifikacijskih vrst za pSCI Goričko.
Popis kvalifikacijskih vrst metuljev (Lepidoptera) s predlogom conacije Natura 2000 območja Goričko (SI3000221)
Franc Rebeušek, Marijan Govedič, Vesna Grobelnik
Znotraj posebnega varstvenega (Natura 2000) območja SI3000221 Goričko smo v okviru projekta Zasnova conacij izbranih Natura 2000 območij raziskovali razširjenost kvalifikacijskih vrst metuljev: bakrenega senožetnika, močvirskega cekinčka, strašničinega in temnega mravljiščarja, gozdnega in travniškega postavneža ter črtastega medvedka. Dodatno smo raziskovali še razširjenost hromega volnoritca, za katerega je bilo Goričko s strokovnimi podlagami za oblikovanje posebnih vrastvenih območij tudi predlagano kot območje Natura 2000. Bakrenega senožetnika, gozdnega postavneža in hromega volnoritca v obdobju med avgustom 2005 in oktobrom 2006 na pregledovanih delih območja nismo ugotovili, medtem ko so bile vrste strašničin in temni mravljiščar ter močvirski cekinček na območju relativno pogoste. Za te tri vrste predstavlja Goričko najpomembnejše območje razširjenosti pri nas, ker pa se hkrati navezuje na sosednji Avstrijo in Madžarsko predstavlja tudi pomemben center njihove ohranitve v tem delu Evrope. Črtasti medvedek je na območju redek, saj smo ga kljub zelo intenzivnemu iskanju našli le na nekaj najdiščih, travniškega postavneža pa celo samo na enem. Medtem ko je navidezno primernih habitatov za travniškega postavneža na Goričkem veliko, je habitatov za črtastega medvedka malo.
Na območju Goričkega so bili prvič načrtno zbrani podatki o potočnem škržku (Unio crassus), ki so prvi za Prekmurje in so omogočili oceno njegove razširjenosti. Podatki o ozkem vrtencu (Vertigo angustior) so povečali poznavanje njegove razširjenosti na Goričkem. Podane so varstvene usmeritve, predlog monitoringa in nadaljnjih raziskav.
Na Goričkem smo evidentirali obe kvalifikacijski vrsti, ukrajinskega potočnega piškurja (Eudontomyzon mariae) in pezdirka (Rhodeus amarus), dodatno pa smo še zabeležili navadno nežico (Cobitis elongatoides). Glede na podatke zbrane v okviru te študije in druge dostopne podatke ukrajinski potočni piškur na Goričkem poseljuje potok Lukaj, Grački potok, Mačkovski potok, Andrejski potok, Malo Krko, Veliko Krko s pritokoma Adrijanski in Peskovski potok ter Dolenski potok. Zaradi ogroženosti piškurja smo v osrednje območje vključili vse potoke. Pezdirk je razširjen v Ledavi, Veliki Krki, Mali Krki, Dolenskem potoku ter Kobiljskem in Gračkem potoku. Te potoke smo uvrstili v osrednje območje. Navadno nežico smo odkrili na 10 lokacijah v Veliki Krki in Dolenskem potoku, v Ledavi in v Beznovskem potoku. Na osnovi rezultatov predlagamo, da se tudi navadno nežico uvrsti med kvalifikacijske vrste za območje Natura 2000 Goričko (SI3000221). Za vse vrste rib in piškurja vplivno območje smiselno predstavljajo vsa porečja pritokov osrednjega območja posamezne vrste. S tem je zajeto območje potencialnega neposrednega vpliva na kvaliteto vode. Celotna vplivna območja smo zato po 9. členu Uredbe o posebnih varstvenih območjih (Ur.l. RS 49/04, 110/04) predlagali kot "notranja območja (cona)", kjer je posamezne vrste treba upoštevati pri presojah sprejemljivosti po 8. členu Uredbe. Za vsako vrsto je podan predlog monitoringa in varstvene usmeritve.
Pripravili smo metodo za popis velikega studenčarja, ki temelji na vzorčenju ličink v najprimernejših mikrohabitatih na izbranem odseku potoka. Naredili smo 376 vzorčenj na 328 vzorčnih odsekih z 3.595 vzorčnimi mesti. Na 120 vzorčnih odsekih smo 147-krat potrdili prisotnost ličink velikega studenčarja. Skupaj je bilo najdenih 895 ličink. Ugotovili smo, da je veliki studenčar pogostejši v potokih na osrednjem in vzhodnem Goričkem. Potrdili smo, da ličinke velikega studenčarja večinoma živijo v manjših osenčenih potokih. Opredelili smo osrednji in vplivni območji A in B za velikega studenčarja v pSCI Goričko. Ocenili smo, da živi na Goričkem med 50.000 in 150.000 ličink velikega studenčarja. Predlagali smo meje notranjega območja (cone) za velikega studenčarja na pSCI Goričko.
Na 37 vzorčnih mestih smo skupaj ulovili 1.147 primerkov kvalifikacijskih vrst rib. Na 2 mestih števila primerkov nismo beležili. Najpogostejša vrsta je bil kapelj (Cottus gobio), ki je bil tudi najbolj pogosten.
Projekt | mednarodni |
Vodja projekta | Marta Jakopič, univ. dipl. biol. |
Nosilec projekta | Center za kartografijo favne in flore |
Trajanje projekta | 2003–2006 |
Program | Phare čezmejno sodelovanje Slovenija / Avstrija 2003 (Čezmejno ohranjanje biotske raznovrstnosti in trajnostni razvoj) javna sredstva lastna sredstva |