NAVADNI MOČERAD Salamandra salamandra (Linnaeus, 1758)

Aleksandra Lešnik

Opis

Navadnega močerada spoznamo po bleščeče črnem telesu z raznolikim vzorcem nepravilnih rumenih lis, ki je prepoznavni znak posameznega osebka. Trebušna stran je pogosto enobarvno temno siva, redko z manjšim številom svetlejših lis. Glava je široka, sploščena in z vratom jasno ločena od telesa. Za očmi so izrazite zaušesne žleze, ki so vedno obarvane. Na čokatem telesu so vidni številni rebrni loki. Noge so razmeroma kratke, s štirimi kratkimi in čokatimi prsti na sprednjih in petimi na zadnjih nogah. Za razliko od pupkov je rep v prerezu okrogel in nekoliko krajši od telesa. Po sredini hrbta vse do repa potekata dva, vzdolž bokov na obeh straneh telesa pa še po en niz strupnih žlez. Samice so nekoliko večje in bolj čokate od samcev. Osebke obeh spolov je mogoče ločiti predvsem v obdobju parjenja, ko imajo samci močno odebeljeno kloako.

Življenjski prostor

Živi v različnih senčnih in vlažnih življenjskih prostorih, večinoma v listnatih in mešanih gozdovih, kjer se skriva pod odmrlim lesom ali kamni, v luknjah ob koreninah dreves ali v drugih razpokah in špranjah. Pogosto se zadržuje v bližini čistih potokov in manjših mlak, bogatih s kisikom, kamor samice odlagajo ličinke.

Razširjenost

Gričevnata, hribovita in gorska območja pod gozdno mejo po vsej Sloveniji.

Biologija

Odrasli navadni močeradi živijo skoraj izključno na kopnem, kjer se tudi parijo. Ličinke se razvijajo v telesu samice tudi do več kot šest mesecev. Samica nato odloži nekaj deset ličink v tolmune manjših gozdnih potokov. Izlegle ličinke imajo že dobro razvita oba para okončin in peresaste škrge, njihova preobrazba pa poteka v vodi. Odrasli so aktivni predvsem ponoči in po dežju, ko je zrak dovolj vlažen, večji del dneva pa preživijo v različnih skrivališčih. Običajno živijo več kot 20 let. Odrasel navadni močerad se prehranjuje z različnimi nevretenčarji.

Zanimivost

Navadni močeradi so živorodni in za razliko od večine slovenskih dvoživk ne odlagajo jajc, temveč že dobro razvite ličinke. Prepoznamo jih lahko po značilnih svetlih lisah na korenu okončin, ki se po preobrazbi intenzivneje obarvajo. Čeprav so rumene lise vidne že pri dobro razvitih ličinkah, se vzorec dokončno izoblikuje šele po preobrazbi.

Razvoj

Samica pri odlaganju ličink.
Ali Šalamun
Ličinka z značilnimi svetlimi lisami na okončinah.
Tadeja Smolej
Ličinka tik pred preobrazbo.
Primož Presetnik
Mlada žival kmalu po preobrazbi.
Nadja Osojnik
Odrasla žival z značilnim vzorcem rumenih lis, po katerem jo lahko vedno prepoznamo.
Barbara Zakšek

Viri

Arnold, E. N. & D. Ovenden, 2004. A field guide to the reptiles and amphibians of Britain and Europe. 3. izdaja Collins, London. 288 str.

Cipot, M. & A. Lešnik, 2007. Dvoživke Krajinskega parka Goričko: razširjenost, ekologija, varstvo (Življenje okoli nas). Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. 40 str.

Speybroeck, J., W. Beukema, B. Bok, J. Van Der Voort & I. Velikov, 2016. Amphibians & Reptiles of Britain and Europe. Bloomsbury Publishing, London. 432 str.