ČLOVEŠKA RIBICA Proteus anguinus Laurenti, 1768

Primož Presetnik

Opis

Človeško ribico spoznamo po podolgovatem telesu s stransko sploščenim repom. Ima dva para nog, ki sta daleč narazen, s po tremi prsti na sprednjem in po dvema prstoma na zadnjem paru. Običajno je rožnatobele barve z bledo rumenimi pegami ali neznatno sivkasta. Odrasla žival ima dobro razvite rdeče peresaste škrge, s katerimi diha, poleg njih pa tudi preprosta pljuča, katerih vloga je pri dihanju manj pomembna. Oči so zakrnele, zelo dobro pa so razvita čutila, s katerimi se orientira v temi, to so voh, sluh in pobočnica (čutne celice, s katerimi zaznava valovanje vode). Na svetlobo je občutljivo vse telo. Razlike med spoloma so majhne. Pri samicah lahko na trebušni strani opazimo jajca, ki so vidna skozi kožo.

Črni močeril je črnosive barve in ima v primerjavi z belim močerilom krajšo in širšo glavo, daljši gobec, normalno razvite oči, daljši trup, krajše noge in rep.

Življenjski prostor

Močeril živi v tekočih in stoječih kraških jamskih vodah globoko v podzemlju ali blizu jamskih vhodov. Običajno ga najdemo v vodah bogatih s kisikom, katerih temperatura je med 5 in 15 °C. Občasno jih najdemo tudi na površju, ko osebke po obilnem deževju naplavi iz jam.

Razširjenost

Močeril je endemit dinarskega krasa in je edini jamski vretenčar v Evropi. Živi na zahodnem Balkanskem polotoku, njegov areal se razteza od reke Soče v severovzhodni Italiji do Trebišnjice v Bosni in Hercegovini. Glede na to, da živi v podzemnih jamah, v katerih ni svetlobe, je njegovo območje razširjenosti veliko. Najden je bil na več kot 250 lokacijah, večinoma v jamah

Črni močeril ima zelo ozko območje razširjenosti, ki ne presega nekajkilometrskega premera severozahodno in zahodno od Črnomlja v jugovzhodni Sloveniji.

Biologija

Močeril, ki je zelo dobro prilagojen na življenje v popolni temi, večino življenja preživi v vodi, ki jo zapusti samo v primeru, da se na krajše razdalje seli med vodnimi telesi ali občasno z namenom prehranjevanja. Znan je po neoteniji, kar pomeni, da ostane vse življenje na stopnji ličinke in se na tem stadiju tudi razmnožuje. Prehranjuje se z manjšimi vodnimi nevretenčarji, kot so raki, žuželke in polži. Samci aktivno branijo svoje teritorije pred vsiljivci. V obdobju parjenja samci v vodo sproščajo feromone, ki v bližino privabijo samice. Samec na podlago odloži skupek semenčic (spermatofor), ki ga samica pobere v kloako, kjer pride do notranje oploditve jajc. Po oploditvi samica izleže bela jajca, ki so na tla ali med skalne razpoke posamično pritrjena s tankim pecljem. Samica jajca ves čas varuje. Močeril lahko živi tudi do 100 let.

Zanimivost

V primeru, da je v okolju zadosti plena, močeril lahko zaužije veliko količino hrane na enkrat ter hranilne snovi shrani v obliki maščob in glikogena v jetrih. Ko v okolju ni zadosti hrane, te nakopičene zaloge porablja, v določenih primerih pa lahko resorbira tudi lastna tkiva in tako brez hrane lahko zdrži tudi do 10 let.

Črni močeril ima v ustih okoli 130 drobnih zob, svetli pa približno 190.

V stadiju ličinke imata črni in svetli močeril enako razvite oči in mrežico sivega pigmenta.

Trenutna taksonomska razdelitev deli močerila na dve podvrsti: svetlo (P. anguinus anguinus) in črno podvrsto (P. anguinus parkelj), najnovejše raziskave iz leta 2017 pa močerila ločijo v devet samostojnih filetskih linij, ki jih imenujemo potencialno samostojne vrste. Od teh devetih jih je pet v Sloveniji (štiri potencialno samostojne vrste bele podvrste in ena črna podvrsta).


Viri

Aljančič, G. & M. Aljančič, 1998. Žival meseca oktobra: Človeška ribica (Proteus anguinus). Proteus, Ljubljana 61(2): 83–87.

Arnold, E. N. & D. Ovenden, 2004. A field guide to the reptiles and amphibians of Britain and Europe, 3. izdaja. Collins, London. 288 str.

Culver, D. C. & T. Pipan, 2009. The Biology of Caves and Other Subterranean Habitats. 1. izdaja. Oxford University Press, New York. 272 str.

Istenič, L., 1987. O najdbi črne človeške ribice. Proteus, Ljubljana 49(7): 243–244.

Sket, B., 1993. Nova rasa človeške ribice (Kako se »naredi« novo podvrsto ali članek o članku). Proteus, Ljubljana 56(1): 3–11.

Sket, B., 2017. Discovering the black proteus Proteus anguinus parkelj (Amphibia: Caudata). Natura Sloveniae, Ljubljana 19(1): 27–28.

Sket, B. & J. W. Arntzen, 1994. A black, non-troglomorphic amphibian from from the karst in Slovenia: Proteus anguinus parkelj n. ssp. (Urodela: Proteidae). Bijdragen tot de Dierkunde, Hague 64(1): 33–53.

Trontelj, P., V. Zakšek, T. Skrbinšek, F. Gabrovšek & R. Kostanjšek, 2017. Znanstveni temelji za varstvo človeške ribice (Proteus anguinus): metodologija monitoringa, ocena izhodiščnega stanja ter identifikacija varstveno pomembnih enot. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Ljubljana. 45 str.

Veenvliet, P. & J. Kus Veenvliet, 2003. Dvoživke Slovenije: priročnik za določanje. 1. izdaja. Symbiosis – Zavod za naravovarstveno raziskovanje in izobraževanje, Grahovo. 74 str.

Zakšek, V., M. Konec & P. Trontelj, 2017. First microsatellite data on Proteus anguinus reveal weak genetic structure between the caves of Postojna and Planina. Aquatic Conservation: Marine and Freshwater Ecosystems: 1–6.