Večina pripadnikov rodu zelenih žab pri nas je križancev med manjšo pisano žabo, ki je pogosto enotne zelene barve, in večjo, ponavadi bolj rjavo, debeloglavko. Križanci, ki jih imenujemo zelena žaba, lahko kažejo znake ene ali druge starševske vrste, ali pa kombinacijo obeh, zato so zelo raznolikega videza.
Zelene žabe, za razliko od rjavih, nimajo temne zaočesne maske, niza hrbtnih žlez pa sta pred zadnjimi okončinami prelomljena. Kljub imenu so lahko različno obarvane. Poleg osnovne barve, ki je običajno svetlo ali temno zelena, včasih rjava, imajo velikokrat na hrbtu tudi raznolik vzorec sestavljen iz črt, lis in pik v enem ali več odtenkih zelene in rjave barve. Trebuh je bel ali belo-siv, na njem je lahko marmoriran vzorec temnejših sivih lis. Velika raznolikost se kaže tudi pri številnih drugih telesnih značilnosti, na primer pri obliki petnih grbic, obarvanosti zvočnih mehurjev pri samcih, velikosti bobniča, obarvanosti šarenice, dolžini golenice in stegnenice. Samci so manjši od samic. Imajo par zunanjih zvočnih mehurjev, ki je viden med oglašanjem, na prvih prstih sprednjih okončin pa imajo kožne odebelitve, ki jim omogočajo lažji oprijem samice v paritvenem objemu.
Odrasle zelene žabe se aktivni del leta zadržujejo v ali ob različnih, vsaj deloma osončenih stoječih vodah ali počasnih rekah, v katerih je nekaj vodnega rastlinja. Na prisotnost rib so razmeroma neobčutljive. Mlade živali se od vode pogosto oddaljijo in se gibajo po vlažnih travnikih, gozdovih ali mejicah. Zelene žabe prezimujejo na kopnem.
Pisana žaba je splošno razširjena v Sloveniji, vendar so genetsko čiste populacije razmeroma redke. Po zadnjih genetskih raziskavah naj bi čiste populacije debeloglavke obstajale le v jugozahodnem delu Slovenije. Zeleno žabo, križanca med obema vrstama, najdemo po vsej Sloveniji, do nadmorske višine 1.100 m.
Podatkovna zbirka CKFF
Podatkovna zbirka CKFF
Podatkovna zbirka CKFF
Zelene žabe so aktivne v dnevnem in nočnem času, ob vodah pa jih najpogosteje opazimo na sončnih legah. Odrasli so v obdobju parjenja aktivni večinoma podnevi, takrat tudi slišimo oglašanje samcev. Samice od maja do julija odlagajo svetle mreste nepravilnih oblik med potopljene vodne rastline, zato so mresti na vodni gladini težko opazni. Pozno poleti se preobražene živali odpravijo na kopno. Zelene žabe lahko prezimujejo na kopnem, v vodi ali v blatu pod vodo. Prehranjujejo se večinoma z različnimi kopenskimi nevretenčarji, velike debeloglavke pa tudi z majhnimi vretenčarji kot so ribe, ličinke drugih dvoživk, majhni plazilci, ptiči in celo sesalci. Živijo lahko do 5 let.
Zelene žabe se rade sončijo tudi kak meter ali dva proč od roba vode. Že ob prvem znaku nevarnosti se hitro poženejo v vodo in se pogosto ne prikažejo po več minut.
Zelene žabe so taksonomsko in ekološko zelo raznolika, vendar slabo raziskana, skupina evropskih dvoživk. Zaradi uspešnega križanja obeh starševskih vrst in uspešnega parjenja križancev, tako s starševskima vrstama kot z drugimi križanci, so osebki zelo različno obarvani. Tako imajo nekatere zelene žabe na hrbtu številne temnejše lise, pike in črte, druge pa so enotne rjave ali zelene barve.
Arnold, E. N. & D. Ovenden, 2004. A field guide to the reptiles and amphibians of Britain and Europe, 3. izdaja. Collins, London. 288 str.
Cipot, M. & A. Lešnik, 2007. Dvoživke Krajinskega parka Goričko: razširjenost, ekologija, varstvo (Življenje okoli nas). Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. 40 str.
Speybroeck, J., W. Beukema, B. Bok, J. Van Der Voort & I. Velikov, 2016. Amphibians & Reptiles of Britain and Europe. Bloomsbury Publishing, London. 432 str.
