ZELENA KRASTAČA Bufotes viridis (Laurenti, 1768)

Aleksandra Lešnik

Opis

Zeleno krastačo spoznamo po svetlem hrbtu, belo-sive do peščeno rjave barve, ki je prekrit s številnimi zelenimi, pogosto temno obrobljenimi lisami in manjšimi rdečimi ali oranžnimi pikami. Obarvanost in vzorec sta pri samcih pogosto bolj bleda in manj izrazita kot pri samicah. Trebuh je bel, sivo-bel ali rumenkast, pogosto z majhnimi temnejšimi pikami. Koža je groba in izrazito bradavičasta. Na glavi je opazen okrogel bobnič, njene oči pa so izbuljene, z vodoravno črno zenico in rumenkasto ali zelenkasto šarenico. Na zatilju so takoj za očmi izrazite zaušesne žleze, ki so nameščene vzporedno. Gobec je top in zaokrožen, pod njim pa lahko pri samcih opazimo en zvočni mehur. Okončine so kratke, pri samcih pa lahko v obdobju parjenja na prvih treh prstih sprednjih okončin opazimo temno obarvane kožne odebelitve, s katerimi se oprimejo samice v paritvenem objemu.

Življenjski prostor

Zelena krastača je pionirska vrsta, ki pogosto naseljuje začasne plitve vode brez rastlinja in plenilcev. Izvorno je stepska vrsta, njena prvotna življenjska okolja so poplavna območja nižinskih rek z občasnimi, dobro osončenimi mlakami in rahlo prstjo. Čeprav so s človekovim poseganjem v naravo ta okolja žal postala redkejša, ji človek danes nudi številne drugotne življenjske prostore in jih tako najpogosteje najdemo v bližini gramoznic, peskokopov, na gradbiščih in v bližini naselij.

Razširjenost

Zelena krastača je redka, vendar lokalno prisotna po vsej Sloveniji.

Biologija

Zelena krastača je pretežno kopenska in nočno aktivna vrsta, ki se v vodi zadržuje le v kratkem obdobju parjenja, od aprila do junija. Samci takrat z značilnim oglašanjem od sončnega zahoda do polnoči privabljajo samice na mrestišča. Vrvičaste mreste odlagajo na dno, ali pa jih ovijejo okoli podvodnega rastlinja. Za razliko od navadne krastače, pri kateri so vsi paglavci črni, najdemo med paglavci zelene krastače tudi svetlejše primerke. Preobrazba se zaključi med koncem junija in začetkom avgusta, nato pa mlade zelene krastače zapustijo vodo in se napotijo proti prezimovališčem. Prezimujejo v zapuščenih talnih luknjah ter rovih ali skrite pod vejami in kamni. Neredko se skrijejo tudi v rove malih sesalcev, v kleti ali hleve. Zelena krastača se prehranjuje predvsem z žuželkami in drugimi nevretenčarji. Živi lahko tudi več kot 20 let. Je ena izmed najbolj prilagodljivih dvoživk, saj je izredno odporna na vročino, izsušitev in slano vodo, kar ji omogoča preživetje v ekstremnih podnebnih razmerah.

Zanimivost

Zelena krastača se oglaša z glasnim in značilnim dolgim naraščajočim napevom r-r-r-r-r-r-r-r, ki ga lahko zamenjamo z oglašanjem žuželke bramorja (Gryllotalpa gryllotalpa).

V nevarnosti zelena krastača splošči telo in okončine ob podlago, tako da se zlije z barvo okolice.

Samci se oglašajo v vodi, da se valovanje zvoka širi tudi po vodni gladini.


Viri

Arnold, E. N. & D. Ovenden, 2004. A field guide to the reptiles and amphibians of Britain and Europe, 3. izdaja. Collins, London. 288 str.

Cipot, M. & A. Lešnik, 2007. Dvoživke Krajinskega parka Goričko: razširjenost, ekologija, varstvo (Življenje okoli nas). Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. 40 str.

Speybroeck, J., W. Beukema, B. Bok, J. Van Der Voort & I. Velikov, 2016. Amphibians & Reptiles of Britain and Europe. Bloomsbury Publishing, London. 432 str.