Hrbtna stran hribskega urha je rjavo sivo barve in ima drobne bradavičaste žleze, ki se končajo z izrazitim trnom, zato je hrbet na otip hrapav. Ima značilno živo rumeno obarvan trebuh s črno sivim lisastim vzorcem, ki se dokončno izoblikuje v dveh mesecih po preobrazbi in po katerem posamezno žival lahko vedno prepoznamo. Hribski urh ima srčasto očesno zenico, nima zunanjega bobniča in zaušesnih žlez. Spolno zreli samci imajo v času parjenja na podlakteh in prvih dveh prstih rjave ali črne žlezne odebelitve, ki jim pri paritvenem objemu pomagajo, da se bolje oprimejo samice okoli pasu.
Odrasle živali najpogosteje najdemo v osončenih začasnih vodnih habitatih, kot so kolesnice, korita za napajanje živine, blatne luže ali jarki, a njihova prvotna življenjska okolja so počasi tekoči potoki, plitvi tolmuni v potokih, manjše mlake in luže na močvirnih travnikih. Izogibajo se vodam z ribami. Na kopnem si v svetlih gozdovih ob potokih in na močvirnih travnikih poiščejo zatočišča pod odmrlim lesom, kamni, med koreninami dreves in grmovja, kjer tudi prezimujejo.
Hribski urh je v Sloveniji splošno razširjen.
Hribski urh se razmnožujejo od konca aprila do avgusta. V času parjenja samci lebdijo na vodni gladini in privabljajo samice z oglašanjem, ki ga imenujemo ukanje. Oglašanje je tišje kot pri nižinskem urhu, saj nima notranjih zvočnih mehurjev. Petje je slišno od popoldneva vse do polnoči, pozno spomladi ob vrhuncu paritvene sezone pa se petje sliši ves dan. Oglašajo se le v jasnem vremenu in ob brezvetrju. Samica jajca v vrvičastem mrestu v obliki manjših skupkov pritrdi na vodno rastlinje. Iz jajc se v nekaj dneh izležejo paglavci, ki se po približno enem mesecu preobrazijo v mlade osebke in odpravijo na kopno. Prehranjuje z različnimi manjšimi nevretenčarji in lahko doseže starost do 20 let.
Urhi imajo po vsem telesu izvodila strupnih žlez, ki tvorijo bradavičaste izrastke na koži. Na svojo strupenost morebitne plenilce opozarjajo s svarilno barvo, značilnim urhovim refleksom in hlinjenjem smrti. V nevarnosti se vržejo na hrbet, ga usločijo in plenilcu pokažejo lisasto živo obarvano trebušno stran. Sprednje okončine položijo čez oči, zadnje pa togo iztegnejo navzgor. Če plenilec svarilo prezre in kožni izloček pride v stik s sluznico, povzroči pekoč občutek, solzenje in kihanje, zaradi česar se jih bo ob naslednjih srečanjih najverjetneje izogibal.
Odrasle živali jezika ne morejo iztegniti iz ust, zato ne lovijo letečih žuželk. Raje pobirajo tiste, ki padejo v vodo ali pa ponoči na kopnem plenijo manjše žuželke in talne živali.
Arnold, E. N. & D. Ovenden, 2004. A field guide to the reptiles and amphibians of Britain and Europe, 3. izdaja. Collins, London. 288 str.
Cipot, M. & A. Lešnik, 2007. Dvoživke Krajinskega parka Goričko: razširjenost, ekologija, varstvo (Življenje okoli nas). Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. 40 str.
Poboljšaj, K. & A. Lešnik, 2004. Natura 2000: Dvoživke. Proteus, Ljubljana 67(2/3): 105–112, 141, 143.
Poboljšaj, K., A. Sedej & M. Uhliř, 2019. Strokovne podlage za izdelavo navodil in tehničnih specifikacij za zagotavljanje migracijskih koridorjev dvoživk na državnem cestnem omrežju. Poročilo. Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. 143 str., pril. [Naročnik: Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo, Ljubljana].
Poboljšaj, K., M. Cipot, M. Govedič, V. Grobelnik, A. Lešnik, B. Skaberne & M. Sopotnik, 2011. Vzpostavitev monitoringa hribskega (Bombina variegata) in nižinskega urha (Bombina bombina). Končno poročilo. Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. 67 str., pril. [Naročnik: Ministrstvo za okolje in prostor, Ljubljana].
Sopotnik, M. & M. Cipot, 2006. Urhi (Dvoživke v naši bližini) (Varstvo dvoživk in netopirjev v regiji Alpe-Jadran, INTERREG IIIA Slovenija-Avstrija). Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. [zgibanka].
Speybroeck, J., W. Beukema, B. Bok, J. Van Der Voort & I. Velikov, 2016. Amphibians & Reptiles of Britain and Europe. Bloomsbury Publishing, London. 432 str.
Veenvliet, P. & J. Kus Veenvliet, 2003. Dvoživke Slovenije: priročnik za določanje. 1. izdaja. Symbiosis – Zavod za naravovarstveno raziskovanje in izobraževanje, Grahovo. 74 str.
Podatkovna zbirka CKFF
