NIŽINSKI URH Bombina bombina (Linnaeus, 1761)

Marijan Govedič

Opis

Nižinskega urha prepoznamo po oranžno-črni obarvanosti trebuha. Oranžne lise so majhne in med seboj ločene, na črno obarvanih trebušnih predelih pa je mogoče opaziti bele pike. Hrbtna stran je rjave, sive ali olivne barve, z drobnimi bradavicami z izvodili žlez. Očesna zenica je srčaste oblike, nima zunanjega bobniča in zaušesnih žlez. Spolno zrelim samcem v času parjenja na podlakteh in prvih dveh prstih zrastejo rjave ali črne žlezne odebelitve, ki jim pomagajo, da se v paritvenem objemu bolje oprimejo samice okoli pasu.

Življenjski prostor

Nižinski urh je ključna vrsta ohranjenih nižinskih habitatov, ki so pomemben življenjski prostor za mnoge rastline in nevretenčarje. So prebivalci osončenih poplavnih travnikov, pašnikov, gozdnih robov in nižinskih poplavnih gozdov v poplavnih pasovih rek in nižinskih območjih. Razmnožujejo se v večjih stalnih stoječih vodah, kot so mrtvice, gramoznice in mlake z nizko okoliško vegetacijo, ki se ne izsušijo, imajo veliko podvodnih rastlin in so brez rib. Najdemo jih tudi v občasnih vodah, vendar potrebujejo gosto podvodno vegetacijo. Prezimujejo na kopnem v zapuščenih talnih rovih in luknjah, pod odmrlim lesom, kamni ali med koreninami dreves in grmovja.

Razširjenost

Severovzhodna Slovenija ter območji Jovsov in Krakovskega gozda.

Biologija

Od pomladi do poletja so nižinski urhi aktivni tako podnevi kot tudi ponoči. V času parjenja samci lebdijo na vodni gladini in privabljajo samice z oglašanjem (ukanje) tako, da napihujejo sprednji del telesa in ogrlje. Nižinski urh ima notranje zvočne mehurje, zato se oglaša glasneje od hribskega urha. Samica vrvičast mrest v obliki manjših skupkov pritrdi na vodno rastlinje. Iz jajc se v nekaj dneh izležejo paglavci, ki se po približno enem mesecu preobrazijo v mlade osebke in odpravijo na kopno. Prehranjuje se z različnimi manjšimi nevretenčarji in lahko doseže starost do 20 let.

Zanimivost

Na območjih, kjer se areala nižinskega in hribskega urha prekrivata, prihaja do uspešnega križanja obeh vrst. Celotno območje pojavljanja nižinskega urha v Sloveniji tako pripada hibridnemu pasu, kjer najdemo osebke z vmesnimi značilnostmi obeh vrst. Križanci so običajno morfološko podobni eni izmed starševskih vrst in jih nepoznavalci težko ločijo.

Odrasle živali jezika ne morejo iztegniti iz ust, zato ne lovijo letečih žuželk. Raje pobirajo tiste, ki padejo v vodo ali pa ponoči na kopnem plenijo manjše žuželke in talne živali.


Viri

Arnold, E. N. & D. Ovenden, 2004. A field guide to the reptiles and amphibians of Britain and Europe, 3. izdaja. Collins, London. 288 str.

Cipot, M. & A. Lešnik, 2007. Dvoživke Krajinskega parka Goričko: razširjenost, ekologija, varstvo (Življenje okoli nas). Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. 40 str.

Poboljšaj, K. & A. Lešnik, 2004. Natura 2000: Dvoživke. Proteus, Ljubljana 67(2/3): 105–112, 141, 143.

Poboljšaj, K., A. Sedej & M. Uhliř, 2019. Strokovne podlage za izdelavo navodil in tehničnih specifikacij za zagotavljanje migracijskih koridorjev dvoživk na državnem cestnem omrežju. Poročilo. Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. 143 str., pril. [Naročnik: Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo, Ljubljana].

Poboljšaj, K., M. Cipot, M. Govedič, V. Grobelnik, A. Lešnik, B. Skaberne & M. Sopotnik, 2011. Vzpostavitev monitoringa hribskega (Bombina variegata) in nižinskega urha (Bombina bombina). Končno poročilo. Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. 67 str., pril. [Naročnik: Ministrstvo za okolje in prostor, Ljubljana].

Sopotnik, M. & M. Cipot, 2006. Urhi (Dvoživke v naši bližini) (Varstvo dvoživk in netopirjev v regiji Alpe-Jadran, INTERREG IIIA Slovenija-Avstrija). Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. [zgibanka].

Speybroeck, J., W. Beukema, B. Bok, J. Van Der Voort & I. Velikov, 2016. Amphibians & Reptiles of Britain and Europe. Bloomsbury Publishing, London. 432 str.

Veenvliet, P. & J. Kus Veenvliet, 2003. Dvoživke Slovenije: priročnik za določanje. 1. izdaja. Symbiosis – Zavod za naravovarstveno raziskovanje in izobraževanje, Grahovo. 74 str.