Dvoživke hitro reagirajo na spremembe v okolju, zato so pomembni pokazatelji stanja okolja. Življenjska okolja dvoživk, v katerih je veliko vrst in osebkov, predstavljajo zdravo in uravnoteženo okolje. Ko dvoživke nenadoma izginejo ali pa se njihovo število opazno in neprekinjeno zmanjšuje, je to opozorilni znak, da se razmere v okolju slabšajo, čeprav drugih sprememb še nismo zaznali. Vzroke sprememb je treba raziskati in pravočasno ustrezno ukrepati.

Dvoživke sodijo med najbolj ogrožene vretenčarje v Evropi in v Sloveniji. Najbolj jih ogrožajo izguba, drobljenje in uničenje primernih habitatov (mrestišč, prezimovališč, poletnih zatočišč) ter prekinitev selitvenih poti, ki so posledica različnih dejavnikov:

• nenadzorovana urbanizacija in razpršena poselitev,
• razvoj infrastrukture in velika gostota prometa (presekane selitvene poti, drobljenje življenjskih prostorov, onemogočen genski pretok med populacijami, gensko osiromašenje populacij),
• zasipavanje in izsuševanje mokrišč,
• regulacije vodotokov in protipoplavne ureditve poplavnih območij, čiščenje in izsekavanje vegetacije na bregovih in v blažilnem pasu vodotokov,
• uničevanje kopenskih habitatov s sečnjo gozdov in spremembo namembnosti zemljišč,
• spremembe v kmetijstvu (nove tehnologije, intenzifikacija kmetijstva, vnos pesticidov in gnojil v tla, podtalnico in vodotoke, melioracije, zložba zemljišč (komasacije), nasadi monokultur, spreminjanje travnikov v njive),
• onesnaževanje voda,
• vnos ali spontano naseljevanje tujerodnih in invazivnih živalskih in rastlinskih vrst (rib, rac ali želv) v vode, kjer jih prej ni bilo,
• kisli dež in globalne klimatske spremembe (segrevanje ozračja in področno zmanjšanje količine padavin, večje sevanje UV žarkov),
• bolezni, kot so na primer virusna (ranavirus) in glivična obolenja (hitridiomikoze),
• kombinacija in seštevanje zgoraj naštetih dejavnikov.