Rezultati - Varstvene aktivnosti
Osnutek registra pomembnih mrestišč oz. območij pomembnih za varstvo dvoživk v severni Sloveniji
Katja Poboljšaj
Uvod
V luči različnih mednarodnih in domačih pobud ter obvez so se v Sloveniji pojavile velike potrebe po poznavanju razširjenosti in stanju populacij ogroženih vrst, ki bodo med drugim omogočile tudi izvajanje Strategije ohranjanja biotske raznovrstnosti, ki jo je konec leta 2001 sprejela Vlada RS. Vključitev Slovenije v Evropsko unijo je tudi na področju ohranjanja biotske raznovrstnosti prinesla nove izzive, še posebej z implementacijo Ptičje in Habitatne direktive. Dvoživke so ena izmed najbolj ogroženih skupin vretenčarjev v Evropi, zato jim je treba nameniti posebno pozornost.
Triletni projekt INTERREG IIIA Slovenija-Avstrija "Varstvo dvoživk in netopirjev v regiji Alpe-Jadran" je prvi projekt v Sloveniji, v okviru katerega je bilo omogočeno sistematično pregledovanje populacij dvoživk v daljšem časovnem obdobju. Eden od ciljev ob začetku naloge je bil tudi opredelitev območij pomembnih za varstvo dvoživk ter predlogi za ustrezne načine upravljanje v projektni regiji.
Ob začetku projekta v letu 2005 je bilo poznavanje stanja vrst dvoživk v Sloveniji v glavnem vezano na subjektivne ocene posameznih strokovnjakov na osnovi naključno zbranih podatkov v okviru različnih projektov in prostovoljnih aktivnosti članov Societas herpetologica slovenica - društva za preučevanje dvoživk in plazilcev. V okviru tega projekta smo imeli prvič priložnost zastaviti in v praksi preizkusiti različne metodologije spremljanja populacij dvoživk. Tako smo pridobili dragocene izkušnje za pripravo bodočih načrtov spremljanja stanja populacij dvoživk na celotnem območju Slovenije, ter za izvajanje monitoringa na manjših zaključenih območjih, kot so zavarovana območja ali pa Natura 2000 območja.
Projektno območje Interrega zajema celotno severno Slovenijo (slika 1), vendar je bilo za načrtovani način pregledovanja stanja dvoživk preveliko, predvsem zaradi omejenih finančnih sredstev in omejenega števila usposobljenih ljudi.
Zato smo za pilotni območji, kjer so potekale intenzivne raziskave dvoživk, izbrali dve zavarovani območji (slika 1): vzhodni del Triglavskega narodnega parka (TNP) in Krajinski park Goričko (KPG). Obe območji sta del omrežja Natura 2000, v KPG pa sta med kvalifikacijskijskimi vrstami tudi hribski urh (Bombina variegata) in veliki pupek (Triturus carnifex).
Slika 1: Prikaz Interreg območja ter izbranih območij raziskav mrestišč dvoživk: vzhodni del Triglavskega narodnega parka (TNP) in Krajinski park Goričko (KPG).
Metode dela
V treh sezonah med letoma 2005 in 2007 smo pregledali večino potenicalnih vodnih habitatov dvoživk na območjih TNP in KPG. Podatke o potencialnih habitatih smo pridobili iz podatkovnih zbirk Centra za kartografijo favne in flore, Krajinskega parka Goričko in Triglavskega narodnega parka, ter kartiranja habitatnih tipov, evidence rabe kmetijskih zemljišč Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in s pregledovanjem kartografskega materiala.
Izbrana mrestišča dvoživk smo obiskali večkrat v različnih časovnih obdobjih, da bi bil končni seznam prisotnih vrst čimbolj popoln in slika razširjenosti vrst čimbolj realna. To je bila prva sistematična raziskava dvoživk v tem delu Slovenije. Preizkusili smo tudi uspešnost ter primernost različnih standardnih metod dela (Heyer s sod. 1994): inventarizacija vrst (Complete species Inventories, Visual Encounter Surveys), metoda transektov (Transect Sampling), pregled mrestišč (Surveys at Breeding Sites) in kvantitativno vzorčenje ličink dvoživk (Quantitative Sampling of Amphibian Larvae).
Na terenu smo zbrali podatke o prisotnosti vrst in številu dvoživk na skoraj tisoč petsto vodnih lokalitetah. Ob tem smo beležili tudi prisotnost plenilcev (npr. rib), določili tip lokalitete (mlaka, luža, potok, poplavljen travnik,...) in zabeležili v kakšnem stanju je lokaliteta (suha, zaraščena, zasipana...). Dobljene podatke smo analizirali in ugotavljali, kateri dejavniki vplivajo na prisotnost in številčnost dvoživk.
Rezultati pregleda stanja dvoživk
Triglavski narodni park
Na vzhodnem delu TNP živi 9 vrst dvoživk. Skupno smo pregledali skoraj 470 lokalitet, vsaj eno vrsto dvoživke pa smo našli na 320 lokalitetah. Večina (skoraj 200) je bilo manjših nestalnih voda, npr. luž ob in na gozdnih cestah, poplavljenih travnikov. Sledijo jim mlake na planinah in pašnikih, ki jih je za napajanje živine ustvaril človek. Dvoživke naseljujejo tudi počasi tekoče vode, izvire, napajalna korita in barja.
Med najbolj pogostimi dvoživkami Triglavskega narodnega parka sta planinski pupek (Messotriton alpestris), ki smo ga našli na dobrih dveh tretjinah, in sekulja (Rana temporaria), ki smo jo našli na slabi polovici pregledanih lokalitet.
Obe vrsti sta splošno razširjeni po vsej Sloveniji, na višje ležečih območjih pa jima druge vrste ne morejo konkurirati. Sekuljo smo našli najvišje na 1730 metrih, planinskega pupka pa do 1870 metrih nadmorske višine. Tudi navadna krastača (Bufo bufo) je pogosta vrsta, našli smo jo na tretjini lokalitet.
Zeleno rego (Hyla arborea) in skupino zelenih žab (Pelophylax sp.) smo registriali samo v dolni reke Radovne. Redka vrsta TNP-ja je tudi veliki pupek (Triturus carnifex), ki smo ga našli na manj kot 10 lokalitetah.
Natančnejši opisi razširjenosti in stanja vrst v TNP so podani v knjižici Dvoživke Triglavskega narodnega parka.
Krajinski park Goričko
Na območju KPG živi 15 vrst dvoživk. Skupno smo pregledali skoraj 1000 lokalitet, vsaj eno vrsto dvoživk pa smo našli na 694 lokalitetah. Pregledali smo 595 mlak, ki služijo različnim namenom. 70 jih je predelanih v ribnike, 63 je betoniranih v požarne mlake, 41 pa je ograjenih. Ostale mlake so v bolj ali manj naravnem stanju in tako predstavljajo najbolj primeren življenjski prostor za dvoživke.
Nekoč so glavna glavna mrestišča dvoživk na Goričkem bile manjše stoječe vode in ohranjeni
počasni potoki, njihovi mrtvi rokavi ter močvirni in poplavni travniki. Danes je teh habitatov zaradi intenzivnejše kmetijske rabe ter izvedenih regulacij potokov, melioracij in komasacij zemljišč veliko manj. Tako so glavna mrestišča dvoživk postale mlake, ki jih je človek ustvaril ustvaril predvsem za svoje potrebe.
Najbolj pogoste dvoživke Krajinskega parka Goričko so rosnica (Rana dalmatina), navadna krastača (Bufo bufo), zelene žabe (Pelophylax spp.) in hribski urh (Bombina variegata). Meje svoje razširjenosti v Evropi tu dosegajo navadna česnovka (Pelobates fuscus), plavček (Rana arvalis), veliki pupek (Triturus carnifex) in tudi nižinski urh (Bombina bombina), ki se na tem območju križa s hribskim urhom (Bombina variegata).
Natančnejše opise razširjenosti in stanja vrst v KPG so podani v knjižici Dvoživke Krajinskega parka Goričko.
Slika 2: Potencialna mrestišča dvoživk v Krajinskem parku Goričko
Slika 3: Potencialna mrestišča dvoživk v vzhodnem delu Triglavskega narodnega parka.
Metode in kriteriji za opredelitev pomembnih območij za dvoživke
Različne ideje o opredeljevanju pomembnih območij za dvoživke so že dolgo prisotne v svetu, v okviru Svetovne zveze za varstvo narave (IUCN) pa je nastal v letu 2005 Svetovni akcijski načrt za varstvo dvoživk (Gascon et al. 2007), kjer je opredelitev in varstvo pomembnih območij za dvoživke še posebej izpostavljeno. Podobna je evropska pobuda za opredelitev Pomembnih območij za dvoživke in plazilce (Stumpel & Corbett 2005) in švicarski projekt Inventar nacionalno pomebnih mrestišč dvoživk, ki so z uredbo zavarovana kot naravni rezervati (Borgula et al. 1994).
Na osnovi teh in podobnih idej smo v okviru našega projekta tudi načrtovali aktivnosti za vzpostavitev podobnega inventarja za projektno območje, oz. za območji TNP in KPG. Med izvajanjem projekta pa se je izkazalo, da je težko izvedljivo v tako kratkem času in z omejenim številom usposobljenih ljudi opraviti vse potrebne raziskave. Že za osnovni prvi pregled in iskanje potencialnih mrestišč je bilo potrebno vložiti veliko več terenskega dela, kot smo predvidevali. Za potrebe registra bi morali imeti na razpolago za vsako mrestišče podatke skozi več let ter v vseh sezonah, ko se najbolj množično pojavljajo vrste z različnimi ekološkimi zahtevami. Le na ta način bi lahko poleg števila prisotnih vrst opredelili tudi njihovo številčnost oz. ocenili velikosti populacij ter njihovo razmnoževalno uspešnost na posameznem mrestišču. V kombinaciji z okoliškimi kopenskimi habitati pa bi lahko dokončno opredelili pomembna območja za dvoživke na nekem območju.
Po pregledu vseh dostopnih podatkov o vodah se je izkazalo, da je na obeh območjih veliko število potencialnih mrestišč, ki jih je bilo v okviru projekta nemogoče hkrati pregledati v določenem časovnem obdobju. Na primer zgodaj spomladi, ko prve k mrestiščem pridejo rjave žabe in krastače, ki se zmrestijo v zelo kratkem času, iz mrestov pa se paglavci tudi relativno hitro izležejo. Za ocenitev števila mrestov, ki je za te vrste primeren pokazatelj številčnosti populacij, bi za to ekološko skupino morali izvesti pregled vseh 1500 lokalitet v obdobju enega meseca, kar pa je bilo neizvedljivo.
Zato smo se odločili, da bomo poskusili izdelati kriterije, na osnovi katerih se lahko ovrednoti trenutno poznavanje stanja in pomena lokalitet v okviru znanih najdišč dvoživk.
S stališča varstva dvoživk so pomembni naslednji kriteriji, ki so osnova za opredelitev pomembnih območij:
- (glede na posamezno geografsko regijo);
- (Ur. l. RS 82/2002) s statusom prizadeta vrsta (E) ali redka vrsta (R);
- (meje areala vrste, mejne nadmorske višine) ali so lokalno redke;
- ;
- ;
- (npr. prisotnost rib);
Območje je pomembno, če zadostuje vsaj enemu ali kombinaciji več od zgornjih kriterijev, ki smo jih z analizo rezultatov naših raziskav v KPG in TNP poskusili natančneje opredeliti.
V nadaljevanju so predstavljeni rezultati analize glede na zgoraj opisane kriterije.
1. Število prisotnih vrst na območju
Območji KPG in TNP pripadata dvema različnima zoogeografskima regijama v Sloveniji, zato se za območji razlikuje število potencialno prisotnih vrst, saj je v TNP-ju potencialno lahko prisotnih 14 vrst, v KPG pa 16.
V vzhodnem območju TNP je po trenutnem poznavanju prisotnih 9 vrst dvoživk. Na območju do sedaj nismo našli zelene krastače (Pseudepidalea viridis), rosnice (Rana dalmatina) in skupine zelenih žab (Pelophylax spp.).
Po analizi števila vrst na posamezni lokaliteti v TNP smo ugotovili, da so pomembne tiste lokalitete, kjer so prisotne najmanj 3 vrste dvoživk - od lokalitet z dvoživkami je teh le slaba četrtina (24,4 %).
Slika 4: Delež lokalitet s posameznim številom vrst (N: 320; lokalitete brez dvoživk niso upoštevane).
V KPG imamo trenutno registriranih 15 vrst dvoživk. Za subpanonsko regijo, katerega severni del v Sloveniji predstavlja KPG, so značilne vrste vezane na nižinski svet, kot so plavček (Rana arvalis), česnovka (Pelobates fuscus), nižinski urh (Bombina bombina). Nižinskega urha do sedaj še nismo registrirali, smo pa našli populacije s križanci s hribskim urhom v nižinskih predelih na vzhodu KPG. Za potrditev prisotnosti vrste v KPG so potrebne natančnejšo genetske in morfološke raziskave.
Po analizi števila vrst na posamezni lokaliteti v KPG smo ugotovili, da so pomembne tiste lokalitete, kjer so prisotne najmanj 3 vrste dvoživk - od lokalitet z dvoživkami je teh le dobra petina (22,2 %).
Slika 5: Delež lokalitet s posameznim številom vrst (N: 820; lokalitete brez dvoživk niso upoštevane).
Iz analize KPG in TNP sledi, da je potrebno pri številu vrst na lokaliteti upoštevati tudi lokalne razmere na posameznem območju, še posebej število vrst, ki so potencialno prisotne v zoogeografski regiji. Vendar lahko iz zgornjih podatkov ocenjujemo, da je prisotnost najmanj treh vrst dvoživk na posamezni lokaliteti že velikega pomena.
2. Prisotnost vrst z Rdečega seznama dvoživk (Ur. l. RS 82/2002) s statusom prizadeta vrsta (E) ali redka vrsta (R)
Na Rdeči seznam dvoživk (Ur.l.RS 82/2002) so s statusom prizadeta vrsta (E) nižinski urh (Bombina bombina), navadna česnovka (Pelobates fuscus) in laška žaba (Rana latastei). Redka vrsta (R) je črni močeril (Proteus anguinus parkelj).
Na območju v obdelavi je od teh vrst le v KPG prisotna navadna česnovka (Pelobates fuscus) na Ledavskem jezeru. Potencialno je tu v nižinskih predelih prisoten tudi nižinski urh (Bombina bombina). Na celotnem Interregovem projektnem območju pa je najpomembnejše območje s stališča prizadetih vrst poplavno območje reke Mure.
Lokalitete, kjer sta ti dve vrsti prisotni, spadajo med pomembna območja za dvoživke.
3. Prisotnost vrst, ki so v posamezni geografski regiji na meji svoje razširjenosti ali so lokalno redke
V KPG meje svoje razširjenosti v Evropi dosegajo navadna česnovka (Pelobates fuscus), plavček (Rana arvalis), veliki pupek (Triturus carnifex) in tudi nižinski urh (Bombina bombina), ki se na tem območju križa s hribskim urhom (Bombina variegata). Česnovka in plavček sta registrirana na manj kot 10, veliki pupek pa na 57 od 820 vodnih habitatov dvoživk v KPG.
Iz tega sledi, da lokalitete v KPG, kjer so te tri vrste prisotne, spadajo med pomembna območja za dvoživke.
V TNP smo zeleno rego (Hyla arborea) registriali samo v dolni reke Radovne. Redka vrsta TNP-ja je tudi veliki pupek (Triturus carnifex), ki smo ga našli na manj kot 10 lokalitetah. Glavni omejujoči faktor za te vrste je nadmorska višina in ne meje njihovega areala v Evropi. Zato vse te lokalitete spadajo med pomembna območja za dvoživke v TNP.
4. Velika številčnost populacij posameznih vrst
V okviru rezultatov naših raziskav lahko ta kriterij natančneje opredelimo le za rosnico (Rana dalmatina) v KPG, saj imamo na razpolago število registriranih mrestov na lokalitetah. V TNP smo pridobili podatke o številu mrestov sekulje (Rana temporaria), ki pa niso dovolj reprezentativni. Glede na to, da je bil naš cilj popisati predvsem vse vrste prisotne na posameznih lokalitetah, smo bili v času naših obiskov za štetje mrestov sekulje v veliki meri prepozni, saj se začne prva mrestiti in odloži mreste tudi nekaj tednov prej preden postanejo aktivne ostale vrste dvoživk. Tako so v času naših obiskov mresti že propadli, ker so se paglavci že izlegli.
Posamezne lokalitete lahko med seboj primerjamo po številu mrestov na posameznih lokalitetah. Število mrestov nam poda približne ocene velikosti populacij ob predpostavki, da en mrest predstavlja vsaj enega odraslega samca in samico. Iz teh števil ne moremo oceniti končnega števila osebkov, saj nimamo na razpolago pravega razmerja med spoloma v populaciji (ponavadi je število samcev večje) ter podatkov o številu mladih osebkov, ki se še ne parijo. Vendar je ta podatek dobro izhodišče za primerjavo posameznih lokacij med seboj.
Analiza podatkov za KPG je pokazala, da ima le 27,7 % lokalitet registriranih več kot 25 mrestov rosnice (maksimalno število mrestov na lokaliteti je 1150), ki pa predstavljajo kar 81,8 % vseh preštetih mrestov. V KPG imajo dvoživke na razpolago veliko število različnih stoječih voda, še posebej mlak različnih velikosti. Rosnica je vrsta, ki ji takšni habitati zelo ustrezajo, zato je tudi kar 19 lokalitet iz kategorije z najvišjim številom mrestov (101-1150), ki predstavljajo 45 % skupnega števila mrestov rosnice v KPG.
V TNP pa je stanje s sekuljo popolnoma drugačno, saj ima le 20,7 % lokalitet več kot 10 mrestov (maksimalno število mrestov na lokaliteti je 700), ki pa predstavljajo kar 86,6 % vseh preštetih mrestov. Izkazalo pa se je, da je bilo kar 69% vseh mrestov (skupno 1.160) najdenih v dolini reke Radovne v jezeru Kreda in njegovi neposredni okolici. V kategoriji z najvišjim številom mrestov (51-700) pa je od petih lokalitet samo mlaka na Planini Konjščica izven doline reke Radovne. To nam kaže na to, da sekulja v vzhodnem delu TNP-ja z razliko od doline Radovne, nima optimalnih razmer za mrestenje, saj je to vrsta, ki se v drugih krajih Slovenije pojavlja v velikem številu.
Za kriterij o števičnosti populacij je tako iz rezultatov jasno razvidno, da so velike razlike med vrstami in tudi med geografskimi regijami. Pri metodi štetja mrestov je še posebej pomembno, da je lokaliteta večkrat obiskana v paritveni sezoni, tako da lahko z večjo gotovostjo trdimo, da smo prešteli vse mreste tistega leta, saj se je paritvena sezona zajključila in so bili že vsi mresti odloženi. V okviru naših raziskav ta pogoj v večini primerov ni bil izpolnjen (še posebej v TNP), saj nam je bilo pomembnejše pregledati čimvečje območje oz. čimveč lokalitet, zato moramo zgornje rezultate jemati le kot primer analize za vzpostavitev kriterijev o številčnosti, ki pa ne kaže prave slike v naravi.
Ocenjujemo, da imamo le za rosnico v KPG primerne rezultate raziskav, na osnovi katerih se je izkazalo, da predstavljajo mrestišča z več kot 25-imi mresti že pomembna območja za dvoživke.
Pri vrednotenju izbranih območij pa seveda ne smemo pozabiti na to, da moramo za izhodišče vedno upoštevati tudi, ali se posamezna lokaliteta nahaja znotraj skupine lokalitet, ki so vsa na takšni medsebojni razdalji, da predstavljajo bolj ali manj eno območje za posamezne populacije dvoživk.
5. Prisotnost primernih vodnih in kopenskih habitatov dvoživk in njihova ohranjenost ter povezavanost
Pri analizi podatkov iz obeh območij so se pokazale prve razlike že v najpogostejših tipih mrestišč, prisotnih na posameznem območju.
Slika 6: Tipi mrestišč v TNP in KPG
V TNP sta prevladujoča tipa lokalitet v prvi vrsti različne luže (41 %) in mlake (33 %), ki skupaj predstavljajo kar 74 % lokalitet.
V KPG je najpogostejši tip mrestišča mlaka, ki je v bolj ali manj naravnem stanju (39 %), v kombinaciji z betonskimi (6 %) in ograjenimi mlakami (3,5 %) ter ribniki (6,5 %). Goričko gričevje je prepredeno s potoki (14 %), najdemo pa še relativno veliko število luž (8,5 %), ki se v sušnem obdobju velikokrat izsušijo.
GIS analiza je pokazala, da so lokalitete s prisotnimi dvoživkami v povprečju bolj oddaljene od naselij, kot tiste brez dvoživk. Število prisotnih vrst dvoživk je višje, kjer so razdalje med mrestišči manjše. To nam tudi potrjuje pomen mreže mlak in ostalih vodnih habitatov v krajini, ki je velikega pomena za ohranjanje dvoživk.
Slika 7: Število prisotnih vrst dvoživk glede na razdalje med mrestišči.
Za vse lokalitete nam o stanju mrestišča (velikost, tip lokalitete, prisotnost vodnih rastlin, zaraščenost in struktura bregov) za grobo oceno največ pove fotografija.
Posamezni splošni kriteriji za dobro mlako za dvoživke so naslednji:
- je dovolj velika in različno globoka, saj imajo različne vrste različne ekološke zahteve za mrestenje. Globlji del mlake (pod 60 cm) deluje kot zavetje v sušnem ali hladnem delu leta, plitvi in osončeni del, kjer se voda ogreje, pa vrstam omogoča hitrejšo rast in razvoj;
- je primerno zaraščena in obraščena z vegetacijo, kamor dvoživke odlagajo mreste, kjer se skrivajo ličinke in odrasle dvoživke in kjer te najdejo hrano. Predvsem pa imajo rastline pomembno vlogo pri samoočiščevalni sposobnosti mlake;
- ima pestro okolico, saj se večina dvoživk v mlakah samo pari in odlaga jajca ter nato vrne v primerne kopenske življenjske prostore (gozd, ekstenzivno izkoriščani travnik);
- ima lastni vir vode, da se ne izsuši v poletnih mesecih;
- nima strmih bregov, po katerih dvoživke in druge živali mlake ne bi mogle zapustiti in bi nemalokrat zaradi izčrpanosti poginile;
- je brez rib, ki se hranijo s paglavci, mrestom ali z vegetacijo, na kateri je pritrjen mrest.
Pri opredelitvi pomembnih območj za dvoživke pa ne smemo pozabiti na kopenske habitate. Pomembno območje obsega mrestišča, ki so obdana s primernimi kopenskimi habitati, kot so gozd, ekstenzivni travniki, zaraščajoča območja ter vodotoki s svojimi poplavnimi območji. Intenzivna kmetijska raba in urbane površine negativno vplivajo na populacije dvoživk
6. Prisotnost rib
Prisotnost rib v mrestiščih je eden izmed pomembnih faktorjev ogrožanja populacij dvoživk. Niso vse vrste enako občutljive na prisotnost rib, izkazalo pa se je, da so na ribe občutljive prav najbolj ranljive vrste, kot so na primer veliki pupek, zelena rega, hribski in nižinski urh ter česnovka. Najmanj občutljive vrste, ki so sposobne tudi uspešnega razmnoževanja v ribnikih pa so navadna krastača, sekulja in zelene žabe.
Zaključek in opozorilo
Osnutek kriterijev za določitev pomembnih območij za dvoživke v Triglavskem narodnem parku in Krajinskem parku Goričko je narejen na osnovi rezultatov 3-letnih raziskav v okviru projekta INTERREG IIIA Slovenija-Avstrija "Varstvo dvoživk in netopirjev v regiji Alpe-Jadran".
Namen zgoraj opisanih kriterijev je predvsem pomoč in vodilo pri ovrednotenju posameznih lokalitet ali območij s stališča dvoživk. Za varstvo dvoživk in njihovih habitatov je pomebno, da se pri različnih človeških dejavnostih in posegih v prostor še posebno varujejo območja z jedrnimi populacijami. Zato smo se odločili, da bomo izdelali kriterije, na osnovi katerih se lahko ovrednoti trenutno poznavanje stanja in pomena lokalitet v okviru znanih najdišč dvoživk na projektnem območju.
V rezultatih raziskav so prikazane vse znane vodne lokalitete, ki so že registrirana kot mrestišča ali pa so potencialna mrestišča dvoživk. Z ostalimi informacijami o posamezni lokaliteti (seznam vrst dvoživk, prisotnost rib, fotografija) lahko grobo ocenimo pomen posameznih mrestišč glede na rezultate na celotnem območju. Glavni kriteriji so stanje in tip lokalitete in prisotne vrste dvoživk ter njihovo skupno število. Glede na posamezne osnovne kriterije je tako mogoče grobo oceniti, ali določena lokaliteta oziroma skupina lokalitet na določenem območju, predstavlja pomemben habitat za dvoživke v tem območju.
Posebej želimo opozoriti na to, da ti kriteriji služijo le grobi oceni stanja posamezne lokalitete. Lahko pa so dobro izhodišče za primerjavo večih lokalitet med seboj ali primerjavo stanja skozi daljše časovno obdobje.
Viri
Heyer et al., 1994. Measuring and Monitoring Biological Diversity. Standard methods for Amphibians.
Borgula, A., P. Fallot & J. Ryser, 1994. Inventar der Amphibien-laichgebiete von nationaler Bedeutung. Schlussbericht. Schriftenreihe Umwelt Nr. 23, Bundesamt für Umwelt, Wald und Landschaft (BUWAL), Bern.
Gascon, C., Collins, J. P., Moore, R. D., Church, D. R., McKay, J. E. and Mendelson, J. R. III (eds). 2007. Amphibian Conservation Action Plan. IUCN/SSC Amphibian Specialist Group. Gland, Switzerland and Cambridge, UK. 64pp.
Stumpel, A.H.P. & Corbett, K.F. 2005. Mapping important herpetofaunal areas in northern Europe. In: Herpetologia Petropolitana, proceedings of the 12th ordinary general meeting of the Societas Europaea Herpetologica. - St. Petersburg/Moscow (Russia).
|
