|
|
|
Foto: Melita Vamberger
Večina pripadnikov rodu zelenih žab pri nas je križancev med manjšo pisano žabo (Pelophylax lessonae), ki je pogosto enotne zelene barve, in večjo, ponavadi bolj rjavo, debeloglavko (Pelophylax ridibundus). Križanci, ki jih imenujemo zelena žaba (Pelophylax kl. esculentus), lahko kažejo znake ene ali druge starševske vrste, ali pa kombinacijo obeh, zato so zelo raznolikega videza.
Opis
Velikost telesa je odvisna od vrste, večinoma od 4 do 5 cm. Zelene žabe, za razliko od rjavih, nimajo temne zaočesne maske, niza hrbtnih žlez pa sta pred zadnjimi okončinami prelomljena. Kljub imenu so lahko obarvane različno. Poleg osnovne barve, ki je običajno svetlo ali temno zelena, včasih rjava, imajo velikokrat na hrbtu tudi raznolik vzorec sestavljen iz črt, lis in pik v enem ali več odtenkih zelene in rjave barve. Trebuh je bel ali belo-siv, na njem je lahko marmoriran vzorec temnejših sivih lis. Velika raznolikost se kaže tudi pri številnih drugih telesnih značilnosti, npr. pri obliki petnih grbic, obarvanosti zvočnih mehurjev pri samcih, velikosti bobniča, obarvanosti šarenice, dolžini golenice in stegnenice, ipd. Samci so manjši od samic. Imajo par zunanjih zvočnih mehurjev, ki je viden med oglašanjem, na prvih prstih sprednjih okončin pa imajo kožne odebelitve, ki jim omogočajo lažji oprijem samice v paritvenem objemu.
Razširjenost
Pisana žaba je splošno razširjena v Sloveniji, vendar so gensko čiste populacije razmeroma redke. Po zadnjih genetskih raziskavah naj bi čiste populacije debeloglavke obstajale le v jugozahodnem delu Slovenije. Zeleno žabo, križanca med obema vrstama, najdemo po vsej Sloveniji, do nadmorske višine 00 m.
Življenjski prostor
Odrasle zelene žabe se aktivni del leta zadržujejo v ali ob različnih, vsaj deloma osončenih stoječih vodah ali počasnih rekah, v katerih je nekaj vodnega rastlinja. Na prisotnost rib so razmeroma neobčutljive. Mladi osebki se od vode pogosto oddaljijo in tavajo po vlažnih travnikih, gozdovih, mejicah ipd. Zelene žabe prezimujejo na kopnem.
Foto: Monika Podgorelec |
Foto: Marta Jakopič |
| Zelene žabe se rade sončijo tudi kak meter ali dva od roba vode. Že ob prvem znaku nevarnosti se hitro poženejo v vodo. |
Biologija
Spolno dozorijo v tretjem letu starosti. Odrasli so v obdobju parjenja aktivni večinoma podnevi, takrat tudi slišimo oglašanje samcev. Samice od maja do julija odlagajo svetle mreste nepravilnih oblik med potopljene vodne rastline, zato so mresti na vodni gladini težko opazni. Prehranjujejo se večinoma z različnimi kopenskimi nevretenčarji, velike debeloglavke pa tudi z majhnimi vretenčarji (ribami, ličinkami drugih dvoživk, majhnimi plazilci, ptiči in celo sesalci). Živijo do 5 let.
Zanimivost
Zelene žabe so zelo plašne in hitre - kadar se jim prehitro približamo, se hitro skrijejo pod vodo in se pogosto ne prikažejo po več minut.
Foto: Maja Cipot |
Foto: Anamarija Žagar |
| Zelene žabe so taksonomsko in ekološko zelo raznolika, vendar slabo raziskana skupina evropskih dvoživk. Zaradi uspešnega križanja obeh starševskih vrst in uspešnega parjenja križancev, tako s starševskima vrstama kot z drugimi križanci, so osebki zelo različno obarvani. Tako imajo nekatere zelene žabe na hrbtu številne temnejše lise, pike in črte, druge pa so enotne rjave ali zelene barve. |
|
|
| Vsebina spletne strani je bila izdelana v okviru projekta "Varstvo dvoživk in netopirjev v regiji Alpe-Jadran". Zanjo odgovarja Center za kartografijo favne in flore in v nobenem primeru ne odraža stališč Evropske unije. |
| Projekt delno financira Evropska unija (Evropski sklad za regionalni razvoj) v okviru programa pobude Skupnosti INTERREG IIIA Slovenija-Avstrija 2000-2006. |
Služba Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko
|
|
