ŽIVLJENJSKI PROSTOR DVOŽIVK

Dvoživke so v svojem zapletenem življenjskem krogu vezane na vodne in kopenske habitate, ki predstavljajo enakovredne dele njihovega življenjskega prostora. Večino časa preživijo na kopnem, zato ti habitati predstavljajo tudi pomembne selitvene koridorje med mrestišči, poletnimi bivališči in prezimovališči.

Na mrestiščih poteka parjenje večine pri nas živečih vrst dvoživk, odlaganje jajc ali ličink ter razvoj iz jajc ali ličink do mladega osebka. Posamezne vrste dvoživk uporabljajo za mrestišča zelo različne tipe habitatov. Mrestišča so lahko večje ali manjše stoječe vode, mlake, potoki, jarki ali luže. Odrasle dvoživke se po parjenju in odlaganju mrestov iz mrestišč napotijo v poletna bivališča, kjer preživijo preostali aktivni del leta. Gre za različne tipe večinoma kopenskih habitatov, kjer se prehranjujejo in pripravljajo na zimo. Po preobrazbi se odraslim v poletnih bivališčih pridružijo tudi mladi osebki. Na prezimovališčih dvoživke preživijo neugodne zimske razmere v neaktivnem stanju. Prezimujejo praviloma v listnatih oziroma mešanih gozdovih, kjer je dovolj primernih skrivališč (pod kamenjem, lubjem, v luknjah v tleh) in so dovolj ugodni pogoji za preživetje zime. Nekatere vrste dvoživk na primer sekulja in zelene žabe nemalokrat prezimujejo tudi v vodi. Ob otoplitvah lahko živali zimsko mirovanje tudi večkrat prekinejo, vendar se ob ponovni ohladitvi spet vrnejo v neaktivno stanje. Praviloma se med prezimovanjem dvoživke ne prehranjujejo.


Prirejeno po: Poboljšaj, K., A. Sedej & M. Uhliř, 2019. Strokovne podlage za izdelavo navodil in tehničnih specifikacij za zagotavljanje migracijskih koridorjev dvoživk na državnem cestnem omrežju. Poročilo. Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. 143 str., pril. [Naročnik: Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo, Ljubljana].