SELITVE DVOŽIVK

Med mrestišči in kopenskimi bivališči se dvoživke selijo po ustaljenih poteh, potek selitev pa je vrstno značilen. Nanj vplivata fiziološka pripravljenost živali na selitev (pripravljenost osebkov na razmnoževanje, prezimovanje) in vremenske razmere. Te vplivajo predvsem na časovni potek selitve in sicer kdaj se bo selitev dejansko začela ter koliko časa bo trajala. Spomladanska selitev spolno zrelih osebkov iste populacije k skupnemu mrestišču lahko ob primernih vremenskih razmerah traja le nekaj dni, lahko pa je zaradi nenadnega znižanja temperatur ali suše tudi večkrat prekinjena. Selitve dvoživk proti mrestiščem potekajo navadno v mraku oziroma v prvi polovici noči. Časovnega obdobja selitve osebkov posameznih vrst ni mogoče natančno opredeliti, saj se potek selitve med leti razlikuje glede na vremenske razmere. Gibanja dvoživk potekajo ves aktivni del leta in se razlikujejo le po množičnosti pojavljanja osebkov.

Najbolj opazne so spomladanske selitve k mrestiščem, saj se osebki nekaterih vrst skoraj istočasno odpravijo na pot. Za večino vrst selitve potekajo po ustaljenih selitvenih poteh v tako imenovanih selitvenih koridorjih in so tudi najbolj množične. Po parjenju, ki pri različnih vrstah traja različno dolgo, se odrasle živali napotijo nazaj na kopno v poletna bivališča, kjer preživijo preostali aktivni del leta. V poletnih bivališčih se dvoživke hranijo in kopičijo zaloge, jeseni pa se odpravijo v zimska bivališča, kjer v neaktivnem oziroma otrplem stanju preživijo neugodne zimske mesece. Poletna in jesenska selitev odraslih živali ne potekata tako množično in usmerjeno kot spomladanska selitev, temveč prostorsko bolj razpršeno in v različnih časovnih obdobjih, kar je odvisno od posameznega osebka. Razdalje, ki jih dvoživke prepotujejo med bivališči, so pri posameznih vrstah zelo različne. Med slovenskimi vrstami dvoživk se najdlje selijo navadna krastača in rjave žabe. Manjše razdalje med mrestišči ter zimskimi in letnimi življenjskimi prostori premagujejo zelena rega, navadna česnovka, pupki in navadni močerad. Zanimivo je, da se vrsta zelene žabe – debeloglavka od mrestišča navadno sploh ne oddaljuje.


Prirejeno po: Poboljšaj, K., A. Sedej & M. Uhliř, 2019. Strokovne podlage za izdelavo navodil in tehničnih specifikacij za zagotavljanje migracijskih koridorjev dvoživk na državnem cestnem omrežju. Poročilo. Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. 143 str., pril. [Naročnik: Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo, Ljubljana].