Kopenski habitati

Odrasle dvoživke se ves čas premikajo med vodnimi in kopenskimi habitati, mlade živali pa mrestišča zapustijo takoj po zaključeni preobrazbi in se zadržujejo na kopnem. Po dveh ali treh letih, ko običajno dosežejo spolno zrelost, se vrnejo na mrestišča kot odrasle živali.

V poletnem obdobju se večina dvoživk pretežno zadržuje na ekstenzivno gojenih travniških površinah, predeljenih z manjšimi gozdnimi zaplatami in grmičevjem, na gozdnih robovih in jasah, v vlažnih traviščih, visokih steblikah in drugih površinah z gostim rastlinstvom, ki so življenski prostor mnogim žuželkam, s katerimi se prehranjujejo. Bolj terestrične vrste dvoživk kmalu po obdobju parjenja zapustijo mrestišča in se vrnejo v kopenski habitat, običajno v listnati ali mešani gozd, kjer se hranijo. Tiste vrste dvoživk, ki pa so bolj vezane na vodna življenjska okolja, večino pomladi in poletja preživijo na mrestiščih ter se selijo med različnimi vodami, v katerih se prehranjujejo.

V prezimovališčih dvoživke preživijo neugodne zimske razmere v neaktivnem stanju. Pogosto prezimujejo v listnatih ali mešanih gozdovih, kjer najdejo dovolj primernih skrivališč (pod kamenjem, lubjem, v luknjah v tleh ipd.) z ugodnimi pogoji za preživetje zime.

Habitatne povezave med populacijami, ki dvoživkam omogočajo premikanja in selitve, so bistvene za njihovo dolgoročno preživetje. Še posebej so pomembne, ko pride do lokalnega izginotja vrste, saj omogočajo naravno rekolonizacijo območja. Kopenski habitat živalim tako nudi preživetje v različnih življenjskih obdobjih, omogoča selitve do mrestišč in zagotavlja dolgoročno povezavo med populacijami.

Pomembno zavetje in vir hrane na selitvenih poteh dvoživkam nudijo mejice. To so ozki, podolgovati pasovi grmovnih in drevesnih vrst, ki jih pri tleh obrašča bolj ali manj bogat sloj zelišč. So pomemben življenjski prostor v krajini in povezujejo različna kopenska in vodna življenjska okolja dvoživk. Nekatere vrste dvoživk so se dobro prilagodile tudi na preživetje v visokogorju, kjer jih najpogosteje opazimo na odprtih predelih, kot so alpinska in subalpinska travišča ter kamniti pašniki, kjer jim skalovje, podrta debla in trhel les nudijo dovolj skrivališč.

Dvoživke se lahko do določene mere prilagodijo na spremembe v življenjskem prostoru, kar kaže tudi to, da nekatere vrste pogosto najdemo v bližini človeških bivališč, na primer na vrtovih, v parkih ali mlakah ali pa v bližini gramoznic, peskokopov in na gradbiščih.


Viri

Baker, J., T. Beebee, J. Buckley, A. Gent & D. Orchard, 2011. Amphibian Habitat Management Handbook. Amphibian and Reptile Conservation, Bournemouth. 39 str.

Cipot, M. & A. Lešnik, 2007. Dvoživke Krajinskega parka Goričko: razširjenost, ekologija, varstvo (Življenje okoli nas). Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. 40 str.

Speybroeck, J., W. Beukema, B. Bok, J. Van Der Voort & I. Velikov, 2016. Amphibians & Reptiles of Britain and Europe. Bloomsbury Publishing, London. 432 str.

Vek, M., N. Kirbiš & A. Lešnik (ur.) / Vek, M., U. Dajčman, A. Pekolj, L. L. Zamuda, A. Bolčina, N. Osojnik & N. Kirbiš, 2019. Dvoživke in plazilci visokogorja Slovenije (Življenje okoli nas). Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju & Herpetološko društvo – Societas herpetologica slovenica, Ljubljana. 32 str.