BIOLOGIJA DVOŽIVK

Dvoživke del leta preživijo v vodi, del leta pa na kopnem. Njihova telesna temperatura je popolnoma odvisna od temperature okolja. Imajo tanko in golo kožo brez lusk, s številnimi sluznimi in strupnimi žlezami. Večina odraslih dvoživk diha s preprostimi pljuči in deloma tudi skozi kožo, ki mora biti vlažna, zato se večinoma zadržujejo v vodi ali vsaj v vlažnih kopenskih okoljih.

Dvoživke, ki živijo na območju Slovenije, delimo na dva reda: repate (Caudata) in brezrepe dvoživke (Anura). Med repate dvoživke uvrščamo močerila, močerade in pupke, med brezrepe dvoživke pa krastače, urhe, navadno česnovko, zeleno rego in prave žabe. Odrasle repate dvoživke imajo podolgovato telo in rep, dolžina sprednjih in zadnjih nog je enaka. Odrasle brezrepe dvoživke nimajo repa, njihove zadnje noge pa so občutno daljše od sprednjih. To skupino običajno laično enačimo z »žabami«.

Skupini se razlikujeta tudi po različnem poteku razvoja (po načinu parjenja, oploditve, odlaganja jajc in preobrazbi). Za brezrepe dvoživke je značilna zunanja oploditev, ki poteka v vodi in izven telesa. V obdobju parjenja samec s hrbtne strani oprime samico v tesen paritveni objem, ki ga imenujemo ampleksus. Samica po določenem času prične odlagati jajca, ki jih samec sproti oplaja. Tako odložen skupek jajc imenujemo mrest, njegova oblika pa je vrstno značilna. Iz oplojenih jajc se izležejo ličinke, ki jih pri brezrepih dvoživkah imenujemo paglavci. Zanje je značilno, da so brez nog in dihajo s škrgami, ki so sprva zunanje, v nekaj dneh pa jih preraste kožna guba in na zunaj več niso vidne.

Repate dvoživke se lahko parijo v vodi ali na kopnem, oploditev pa je pri vseh notranja, kar pomeni, da poteče v telesu samice. Samec na dno mrestišča odloži skupek semenčic v želatinasti kapsuli, ki ga imenujemo spermatofor in samico vodi preko njega. Samica spermatofor pobere v kloako, kjer pride do notranje oploditve jajc. Po oploditvi samica odložena jajca vsakega posebej zavije v liste vodnih rastlin. Iz jajc se po nekaj tednih razvijejo ličinke, ki so sicer podobne odraslim osebkom, vendar dihajo z zunanjimi škrgami. Močeradi so izjema med dvoživkami, saj jajc ne odlagajo v vodo ampak razvoj ličink poteka delno ali povsem v samičinem telesu. Samica nato v vodo odloži že razvite ličinke. Planinski močerad za razvoj ne potrebuje vode, saj je živoroden, kar pomeni, da se jajca in ličinke razvijajo v telesu samice. Samica planinskega močerada tako na kopnem odloži popolnoma preobražene osebke.


Prirejeno po: Poboljšaj, K., A. Sedej & M. Uhliř, 2019. Strokovne podlage za izdelavo navodil in tehničnih specifikacij za zagotavljanje migracijskih koridorjev dvoživk na državnem cestnem omrežju. Poročilo. Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. 143 str., pril. [Naročnik: Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo, Ljubljana].