VEČ O PROBLEMATIKI DVOŽIVKE IN CESTE"

[Nazaj]   [Domov]   [Izdelki]   [Kali]   [BioPortal]   [CKFF] 

Petanjci  Foto: Aleksandra Lešnik

Obstoječe ceste razdelijo življenjski prostor mnogih živalskih vrst na manjše enote in tako posredno ogrožajo njihov obstoj. 

Dvoživke (Amphibia) so v svojem letnem življenjskem ciklu vezane tako na vodne kot tudi na kopenske habitate, med katere prištevamo mrestišča, poletna bivališča in prezimovališča. 

	Trstenik  Foto: Aleksandra Lešnik

Ta bivališča predstavljajo enakovredne dele njihovega življenjskega prostora in med njimi se živali selijo po bolj ali manj ustaljenih selitvenih poteh. Ceste mnogokrat te selitvene poti sekajo in na teh mestih lahko prihaja do množičnih pomorov živali ob selitvah. Človekov poseg v življenjski prostor dvoživk je z gradnjo in obratovanjem cest zelo velik, zato so varstveni ukrepi ob izgradnji novih, rekonstrukciji starih ter na obstoječih cestah nujno potrebni. 

V Sloveniji so vse vrste dvoživk, razen navadnega močerada, z Uredbo o zavarovanju ogroženih živalskih vrst (Ur.l. RS 57/93) zavarovane kot naravna znamenitost. Prav tako so vključene v Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam, Priloga 6: Rdeči seznam dvoživk (Ur.l.RS 82/02). Zakonsko dvoživke varujejo tudi mnogi mednarodni sporazumi, predvsem pa Direktiva Sveta 92/43/EGS o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (t.i. Habitatna Direktiva) in Konvencija o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov (t.i. Bernska konvencija). Po Zakonu o ohranjanju narave (Ur.l. RS 22/03) mora vsakdo, ki posega v habitat populacij živalskih vrst - se pravi tudi v primeru gradnje in obratovanja cest - uporabiti načine, metode in tehnične pripomočke, ki prispevajo k ohranjanju ugodnega stanja vrste. V Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (Ur.l.RS 62/98) bi bilo za uspešno reševanje problematike dvoživk na cestah nujno uvrstititi člene (odstavke, določbe), ki bi narekovali preverjanje stanja na predvidenih trasah cest pred gradnjo oziroma na obstoječih cestah pred morebitno rekonstrukcijo. Po potrebi bi varstvene ukrepe morali izvajati tudi na tistih obstoječih cestah, ki sicer niso predvidene za obnovo, pa na njih prihaja do množičnih pomorov dvoživk.
 

Povožena navadna krastača (Bufo bufo)  Foto: Marko Sameja

Pomladne selitve odraslih živali iz prezimovališč na mrestišča so najbolj opazne. Selitve v poletna bivališča so veliko manj očitne, saj se pogosto križajo s selitvami na mrestišče, poleg tega pa so tudi manj masovne. Selitve mladih živali v kopenska bivališča navadno niso oziroma so le izjemoma opazne, ko se selijo v velikem številu. 
Če se velika skupina živali seli v isto smer - to je zelo pogosto pri navadni krastači in rjavi žabi sekulji - in mora pri tem prečkati bolj ali manj prometno cesto, to vodi do opaznega pomora.

	Kvadratni vhod v podhod z  betonsko varovalno ograjo  Foto: Lars Briggs

Prvi korak za začetek izvajanja varstvenih ukrepov, ki so lahko s tehničnega vidika zelo različni, je pregled obstoječega stanja v Sloveniji - ugotoviti kje in kako dolgi so odseki, kjer prihaja do pomorov dvoživk. Pristop k reševanju te problematike mora biti individualen, vsak posamezen primer je treba posebej preučiti in šele potem oceniti, kateri od možnih varstvenih ukrepov bi bil za rešitev konkretne situacije najbolj ustrezen.

P podatki o tem, kje vse v Sloveniji prihaja do pomorov dvoživk ob prečkanju cest, so zbrani v okviru projektov "Dvoživke in ceste" (CKFF, 2000) in projekta "Dvoživke in promet v regiji Alpe-Jadran". Naslednji korak je izvedba primernih varstvenih ukrepov na znanih kritičnih točkah. 
Možnosti je več: 
- postavitev stalnih varovalnih ograj in izgradnja podhodov, 
- postavitev začasnih ograj v času selitev in prenašanje osebkov čez cesto, 
- opozorilni in preventivni ukrepi, kot so postavljanje opozorilnih tabel in informiranje voznikov

	Talna varovalna plastična ograja v Švici (model ACO) Foto: Katja Poboljšaj		Podhod z dvojnim sistemom rešetk - primer iz Švice Foto: Katja Poboljšaj

Prvi podhod za dvoživke, ki pa danes žal ne funkcionira več, je bil v Sloveniji zgrajen v 80 letih ob gradnji avtocestnega odseka Ljubljana-Vodice. To kaže na dejstvo, da je potrebno varovalne objekte ne le zgraditi, temveč tudi vzdrževati. 

V zadnjih letih je bilo v Sloveniji izpeljanih več akcij za reševanje te problematike:

1. Projekt društva Radoživ iz Žalca - Leta 1995 so ob rekonstrukciji lokalne ceste ob Slivniškem jezeru ob sofinanciranju občine Šentjur ter Ministrstva za okolje in prostor zgradili podhode za dvoživke, ne pa tudi trajnih varovalnih ograj, brez katerih podhodi ne morejo preprečiti pomorov. Danes se problem postavljanja začasnih ograj rešuje vsako leto sproti.

2. Akcije postavljanja začasnih ograj ter prenašanja dvoživk čez cesto v spomladanskem času: 
- na cesti ob Vanganelskem jezeru (organizator Prirodoslovni muzej Slovenije v sodelovanju s Societas herpetologica slovenica - društvom za proučevanje dvoživk in plazilcev ter Kluba mladih raziskovalcev Koper ob financiranju Ministrstva za okolje in prostor, 1997)
- na cesti Ilirska Bistrica-Podgrad pod vasjo Harije (prostovoljna akcija tabornikov rodu Snežniških ruševcev, 1997 in 1998)
- na prenovljeni magistralni cesti Veržej-Dokležovje (prostovoljna akcija dijakov in učiteljev Srednje zdravstvene šole Murska Sobota, 1999)
- odsek ceste med Podsredo in Trepčami (akcija uprave Kozjanskega parka spomladi 2000).
- na regionalni cesti Cankova-Kuzma zahodno ob Ledavskem jezeru (akcija v okviru projekta "Dvoživke in promet v regiji Alpe-Jadran").

	Dodatna opozorilna tabla pri Vanganelu Foto: Barbara Skaberne

Vsi varstveni ukrepi za dvoživke ne pomenijo rešitve problema v celoti in dokončno, ampak samo omilitev negativnih vplivov ceste in prometa na njej!

Za reševanje problematike dvoživk in cest je potreben celosten pristop. Pri načrtovanju ukrepov na že obstoječih cestah, predvsem pa pri načrtovanju in gradnji trajnih objektov na novih cestah je zelo pomembno sodelovanje strokovnjakov za dvoživke z izvajalci del. Še posebej pa je potrebno stalno informiranje javnosti, saj je le ob podpori širše javnosti možna implementacija zgoraj naštetih rešitev.